Uroš Ahčan: Veščina, ki pušča sledi

A v pravkar izdani knjigi Skalpel ne piše le o pacientih, dosegih in strokovnih dilemah, odkrito spregovori tudi o usklajevanju družinskega in poklicnega življenja.
 

V knjigi Skalpel zapišete, da je starševstvo pomembna veščina, ki pušča sledi, česar se kot mlad kirurg niste zavedali. Bi z današnjim vedenjem, če bi se lahko vrnili v preteklost, ravnali drugače? Je to pri vašem delu sploh mogoče?

Dobro vprašanje. Vsekakor vrhunska medicina zahteva celega človeka. V njej je veliko nepredvidljivih in nepričakovanih dogodkov in trenutkov, ki lahko povsem porušijo ustaljen družinski ritem in načrte. Zato si moramo priznati, da dobro starševstvo in vrhunska medicina nista na isti valovni dolžini oziroma drug drugemu kradeta akterje. Težko ocenim, ali bi se danes odločil drugače, saj je za menoj že veliko prehojene poti in pozitivnih stvari, ki mi jih je dala vrhunska medicina: od nadvse zanimivih kompleksnih zgodb, številnih pisem zahval, ogromno čustev, stiskov rok in objemov. 

Morda bi se danes odločil za starševstvo, še zlasti ob dejstvu, da današnji otroci morda starše potrebujejo še veliko bolj kot nekoč, saj so sicer prepuščeni telefonom in algoritmom multinacionalk. Kot sem zapisal že v knjigi, je razmerje, ko življenje otroka usmerja pametni telefon, in časom, ki ga otroku posveti starš, sedem proti ena – v korist pametnih telefonov, seveda. Zato bo družba v prihodnosti še bolj popačena, poneumljena in lahko vodljiva. In le (prisotni) razumni starši lahko opolnomočijo svoje otroke, da bodo kritični. Zato moramo danes starševstvu nameniti veliko več časa. To je dobra naložba.
 

Kako sta se z vašo pogosto odsotnostjo – zahtevna služba, ki se ne konča po osmih urah, dežurstva, predavanja, izpopolnjevanja, strokovna potovanja … – spoprijemali hčerki? Kako ste jima to pojasnili in poskušali olajšati?

Treba se je zavedati, da otroci potrebujejo čim več fizične prisotnosti staršev, potrebujejo jih takrat, ko so v stiski, imajo nerešljive probleme ali uganke, pri pisanju domačih nalog, šolskih obveznostih, pri vožnjah na različne krožke, na nastopih in ne nazadnje tudi, ko zbolijo. Žal pojasnila in opravičila ne zadoščajo in otrokom ne prinesejo rešitve, temveč so bolj namenjena lajšanju vesti staršev. Najini hčerki sta bili večinoma prepuščeni babicam in dedkom, kot sem opisal v knjigi. 

Sam sem izkoristil ure nespečnosti ter pisal pravljice in zgodbice za otroke, prek katerih sem Hani in Ivoni sporočal najrazličnejše nasvete in usmeritve – zgodbe sta jim prebirala babica in dedek. S potovanj sem pogosto pošiljal razglednice, pisma. Ob daljših odsotnostih oziroma ko so doma otroci sami praznovali rojstni dan, tudi plišaste igrače. Pojasnila so prišla kasneje, ko so otroci že odrasli in ko sem spoznal, kaj vse je bilo zamujeno. 

Večinoma so imeli prednost bolniki oziroma tisti, ki so imeli večjo težavo, tisti, ki so me bolj potrebovali – krvaveči, iznakaženi, hudo opečeni, bolni. Vsi, ki so trpeli in so bile težave jasno vidne navzven, nisem pa opazil tistih skritih težav, notranje bolečine, notranjih ran in brazgotin. Te sem prepoznal šele kasneje, ko sem prebiral stara otroška pisma in gledal risbice ter se spominjal.
 

Starejša hči se je kljub temu, da je od malega pri obeh starših opazovala, kako zahteven je zdravniški poklic, odločila za medicino. Ste bili presenečeni? Ponosni? Zaskrbljeni?

Nikoli ne želim vplivati na pomembne odločitve otrok, ki so sedaj že odrasli. Lahko samo svetujem in odgovarjam na vprašanja in dileme, ki jih sami izpostavijo. Posledice odločitev bodo otroke spremljale vse življenje. Osebno sem bil in ponosen in zaskrbljen, zlasti ob dejstvu, da menim, da z uvedbo umetne inteligence in vplivom industrije medicina izgublja človeško noto. Medčloveški odnosi pa so po mojem mnenju največja srčika in bit medicinskega poklica. Medosebni odnosi ter zdravljenje, ki temelji na natančnem, poglobljenem, iskrenem pogovoru, kliničnem pregledu in šele nato mehanskih diagnostičnih preiskavah in zdravljenju z različnimi zdravili ali drugimi agresivnimi postopki. 

Tako kot sta sadje in zelenjava izgubila svoj prvinski okus, je tudi medicinska stroka izgubila pomemben čar in postala zgolj eden od poklicev, s katerim se posameznik preživlja. Ob tem pa se je treba zavedati, da sta študij medicine in specializacija zelo težka in zahtevata samodisciplino, predanost in odrekanje številnim dejavnostim v najlepšem starostnem obdobju, skupno kar 12 let. 
 

Beremo Že od nekdaj zagovarjam, da mora biti dober starš podoben dobremu nogometnemu sodniku. Neopazen mora pustiti, da igra (življenja) teče, le pri grobem prekršku mora zapiskati in včasih izvleči rumeni karton. Ste ga pogosto izvlekli? Ali je to počela njuna mama?

Nisem in tudi njuna mama ni ravno pogosto, saj ni bilo potrebe. Še vedno pa sem mnenja, da je treba vzgajati z zgledom. Slabo je, kadar starši pridigamo o zdravem načinu življenja in lepem vedenju, sami pa smo neprijazni, zadirčni, preklinjamo, se glasno pogovarjamo, utapljamo žalost v alkoholu in uživamo v prenajedanju s tortami in v hitri prehrani, od otrok pa pričakujemo ravno obratno. Otroka je težko prepričati, da je sladkor škodljiv, če ob pridiganju sami pojemo dve čokoladi in kremno rezino. 
 

Če je hči pri dveh letih na sličicah prepoznala »le« devetinštirideset od petdesetih živali, je prejela srebrno medaljo in ne zlate s pohvalo. Tako doma kot v službi so me vseskozi učili, da je vse vedno lahko še boljše, in to sem v najboljši veri prenašal na otroke, beremo v Skalpelu. Ste že kaj manj zahtevni? 

Morda sem nekoliko manj zahteven do otrok in sodelavcev, še vedno pa sem zelo samokritičen in zahteven do sebe in vedno iščem morebitne napake ter možne izboljšave ter optimalen ali bolje rečeno idealen rezultat. Žal v kirurgiji ni vedno vse odvisno od dela in spretnosti kirurških rok ter uporabljenega materiala, pač pa so pomembne tudi lastnosti tkiva, upoštevanje nasvetov rehabilitacije, prehrana in še mnogo drugega, kar vpliva na idealen končni rezultat. Toda dokler bom opravljal ta poklic, se mi zdi pomembno, da ostanem samokritičen in se zadovoljim zgolj z najboljšim možnim rezultatom. 

Bi pa danes pri vzgoji postopal drugače in mlade ljudi in otroke veliko bolj spodbujal in manj kritiziral, jih veliko bolj obravnaval kot partnerje ter pozabil na odnos podrejeni – nadrejeni, močnejši – šibkejši.

Z leti to vedno bolj upoštevam pri odnosu do študentov in drugih mladih ljudi ter različnih strokovnjakov, kjer skušam delovati čim bolj konstruktivno v multidisciplinarnih timih– zavedam se, da je odnos dvosmerna pot. In še pomembneje, da odnosi niso odvisni od materialnih zmožnosti, temveč od nas samih. O odnosih odločamo zgolj posamezniki, neodvisno od vremena, politične situacije, geostrateškega položaja ali mednarodnih konfliktov. Lepa beseda navadno vrne lepo besedo in nasmeh nasmeh.
 

Pravite, da ste nekoč tudi sami naivno verjeli, tako kot večina ambicioznih staršev, da je pomembno le, da z otroki intenzivno izkoristimo čas, ki nam je na voljo; da je pomembna kakovost odnosa in ne količina skupnega časa in druženja. Danes ne verjamete več ... Ampak – imamo res izbiro?

Menim, da je skovanka intenzivno in koristno izrabljen čas z otroki zgolj naša obramba, kajti otroci nas potrebujejo takrat, ko imajo težavo, in ne takrat, ko imamo mi čas. Običajno je to pozno zvečer, ko jih vprašamo, kako je bilo v šoli, kaj so jedli in ali so opravili vse domače naloge in zunajšolske aktivnosti, pokomentiramo rezultate šolskih testov. Zato menim, da je veliko bolj pomembna ali enako pomembna tudi količina skupnega časa in druženja, kjer lahko vzgajamo z vzgledom in ne zgolj s koristnimi napotki. 

Izbira je vedno na voljo, toda odločitve so navadno zelo težke. Odločamo se med otroci in kariero, med vzgojo otrok in statusom, finančno močjo, neodvisnostjo, pohvalo nadrejenih, samorealizacijo, zato so odločitve težke. Ob tem pa se moramo tudi zavedati, da otroci niso naša lastnina, pač pa so individualna bitja, s svojimi željami, potrebami in zmožnostmi, zato je tudi prekomerno vplivanje na razvoj otroka lahko zanj škodljivo in mu onemogoča razvoj v njemu želeno smer. Zelo ambiciozni starši svoje otroke lahko odpeljejo na napačno pot, ki jih ne bo vodila do sreče, pač pa jim bo življenje otežila. 

Moje mnenje je, da morajo starši prepoznati potenciale svojih otrok in jih potem spodbujati pri tistih, ki jih imajo otroci radi ter pri njih uživajo. Če bi moji starši prepoznali ljubezen do nogometa, bi morda postal profesionalni nogometaš, pa sem moral na učenje nemščine, ki je nikoli nisem maral in je še danes ne obvladam. Ko rečemo, da so otroci naše največje bogastvo, se hkrati vprašajmo, koliko nam to bogastvo v resnici pomeni.

Pravite, da je za vas uspešen tisti, ki se lahko o svojem življenju večinoma odloča sam in deluje neodvisno. Poznate koga, za katerega bi lahko rekli, da mu je to uspelo?

Poznam kar nekaj ljudi, ki so uspešni in o večini svojega časa odločajo sami in se imajo ob tem lepo. Seveda pa je več takih, ki niso povsem neodvisni in zgolj izpolnjujejo različne naloge, postavljene s strani delodajalcev, partnerjev, otrok, vedno večji vpliv imajo algoritmi multinacionalk in število všečkov. Pred časom mi je hčerka poslala dobro misel: »The goal isn´t to take lots of vacations, it´s to create a life you don´t need a vacation from.«

To je lahko cilj vsakega posameznika, vendar pa se moramo zavedati, da je v tej misli tudi beseda »create«, ustvarjati, to pa je proces, ki zahteva čas in energijo. Nedvomno pa je cilj vseh, da si ustvarimo okolje, kjer lahko delujemo neodvisno, kar pa zahteva čas in energijo in tudi veliko truda. Seveda pa obstajajo posamezniki, ki vse to dobijo ob rojstvu, vendar pa so to izjemno redki potomci bogatih družin, ki pa kljub bogastvu pogosto ne živijo bogatega življenja.
 

Sem pričakovala, da razen za kirurgijo in družino nimate časa, potem pa sem prebrala, da vas je že oče vpeljal v ribolov. Je to za vas sprostitev, šport ali prebudi v vas lovca, ki mora priskrbeti večerjo? 

Stik z naravo me je vedno pomirjal, tako v mladosti kot danes – in ribolov je bil in je moja strast. Nekoč muharjenje, ko sem sredi Unice ali Radovne stal v visokih neoprenskih škornjih, se boril proti brzicam in skušal prelisičiti plemenite naravne ribe. Danes uživam v podvodnem ribolovu, kjer prav tako potrebuješ veliko znanja in truda, da si priskrbiš večerjo. Ujeti naravno ribo in si jo pripraviti za večerjo je privilegij, ki je dan le redkim. V večini primerov tudi na bogatih dvorih jedo zgolj ribe iz ribogojnic, ki so hranjene z umetno hrano in imajo temu primeren tudi okus. Skratka, gibanje v naravi je sprostitev in šport ter včasih omogoči tudi kakovosten obrok.
 

Najdete čas tudi za druženje s prijatelji? In tema pogovora ni medicina?

Andrej Šifrer poje, da si je za prijatelje treba vzeti čas. Žal je čas omejen in ga je treba dobro razporediti. Če ga dam prijateljem, ga v mojem primeru vzamem pacientom ali otrokom, strokovnemu razvoju. Imam številne prijatelje, s katerimi pa se mnogo premalo družim. Vsako srečanje me obogati in vedno mi je žal, da teh srečanj ni več. Redko so tista, kjer ni pogovora o medicini, kajti tudi prijatelji, ki ne delujejo v medicini, imajo zdravstvene težave ali starše oziroma prijatelje z zdravstvenimi težavami, zato skoraj vsakokrat pogovor nanese tudi na to. Pravzaprav se ne spominjam druženja, kjer medicina sploh ne bi bila omenjena. 
 

Napredne države, ki jim je mar za svoje ljudi, imajo ustrezne zakone, ki natančno predpisujejo, kdo, kje in komu se lahko ponuja storitve s področja estetske kirurgije ter pod kakšnimi pogoji. Tako sta zagotovljeni osnovna varnost in zaščita potrošnikov. Je Slovenija med njimi?

Žal Slovenija ni med njimi, kljub temu da smo poskušali vse, kar je v naši moči, da sprejmemo zakon po zgledu danskega, ki odlično ureja to področje.
 

Pri estetski kirurgiji velja načelo zmernosti. Kaj to pomeni? V laični javnosti velja prepričanje, da se, ko enkrat začneš, težko upreš želji po nadaljevanju izboljševanja svojega videza. 

Pri estetski kirurgiji velja tako načelo zmernosti kot telesne skladnosti. Dejstvo pa je, ko se nekdo opazi v lepši podobi, želi, da tako ostane čim daljše obdobje. Zato se tisti, ki se odloči za glajenje gub z botulinom toksinom, največkrat vrača. Toda mar ne hodimo redno tudi k frizerju? V tem ne vidim prav nič slabega, pomembno je le, da estetska kirurgija osrečuje ljudi, kajti srečni ljudje so osnovni gradniki srečne družbe. Vse, kar prispeva k sreči in veselju, je za ljudi dobro, pa naj bo to predstava Zrneca, kulinarični užitek pri Ani Roš ali estetski poseg.
 

Torej lahko takšni posegi izboljšajo kakovost življenja?

Estetska kirurgija, po predhodnem poglobljenem pogovoru, ki je tehnično brezhibno izvedena in da dobre rezultate, zagotovo izboljša kakovost življenja. To je znanstveno dokazano. To pove tudi večina pacientov.

Vsekakor pa so v estetski kirurgiji tudi številne pasti: nestrokovni izvajalci, vpliv medijev in multinacionalk ter različnih aplikacij, ki lahko trajno poškodujejo telo in namesto sreče prinesejo slabšo kakovost življenja in trajno nesrečo. Tudi o tem govorim v svoji knjigi. 
 

Kako tolerantni pa ste do želja najstnic, ki niso zadovoljne s svojim telesom ali obrazom?

Osebno sem velik nasprotnik estetskega kloniranja ljudi, kjer neizkušene in slabo izobražene najstnice poiščejo estetske izvajalce brez visokih moralno-etičnih standardov, ki po nekajdnevnem tečaju aplicirajo polnila v enaki količini na ista mesta obrazov različnih ljudi. Tako iz njihovih ambulant prihajajo bolj ali manj podobne osebe. Zavedati pa se je tudi treba, da imajo tudi najstnice lahko različne prirojene nenormalnosti, ki pomembno vplivajo na kakovost življenja in jim s sodobno estetsko in rekonstruktivno kirurgijo lahko v veliki meri pomagamo. Skratka, ne za sledenje trendu in ja za izboljšanje kakovosti življenja po prirojenih nepravilnostih, poškodbah ali boleznih.
 

Obstajajo kirurgi brez moralno-etičnih načel in za ustrezno plačilo izvajajo tudi posege, ki zdravju škodijo. Kako jih prepoznati?

Take kirurge prepoznamo po njihovih izdelkih. In ko v družbi opazimo ljudi, ki so zaradi estetskih posegov popolnoma iznakaženi, bi se morali vsi žarometi in prsti, usmerjeni v te posameznike, usmeriti v izvajalca, ki je tak poseg izvedel. Osebno menim, da bi se morali norčevati iz njega in ne iz pacienta.
 

Vaša prva jutranja prisega je, pomagaj vsem, kot bi pomagal sebi ali svojim domačim, in ko dvomiš, kaj storiti, naredi tisto, kar bi naredil zase in za sebi ljubo osebo. Se tega ob takšnem tempu res lahko vedno držite?

Ja, to je osnovno pravilo in se ga vedno držim, ne glede na tempo življenja, saj samo to pravilo, če se ga striktno držimo, vodi v kakovost. Kirurgi dobro vemo, da le zadovoljen pacient omogoči zadovoljstvo kirurga, in to je najlažje doseči, če spoštuješ (skoraj zapisano) jutranjo prisego.
 

Skoraj vedno jo prehitim. Največkrat samo za nekaj minut, včasih pa za debelo uro. Kako porabite čas, ki ga »pridobite«, ko se zbudite, preden zazvoni budilka?

Navadno za razmišljanje o naslednjih izzivih, ki me čakajo ta dan ali naslednje dni. Za večje premike in nove projekte pa je potrebno daljše časovno obdobje sprostitve in take ideje navadno pridejo v času dopusta in privilegija, da imaš lahko ugasnjen telefon za nekaj dni. 
 

Aprilsko sonce je junijsko in poležavanje na plaži Velega Lošinja je privilegij. Kako pogosto si ga privoščite? Nam zaupate še kakšen vam ljub »privilegij«?

Vse pogosteje aktivno iščem priložnosti, da se odpeljem na Lošinj in kljub dolgi poti, ki v povprečju traja štiri ure, mi do sedaj še nikoli ni bilo žal, da sem se odpeljal na otok in užival v vseh prednostih bistveno zmanjšanega števila impulzov, ki me obdaja. Drugače pa je privilegij že daljši sprehod preko Rožnika, sproščen pogovor z ženo, kava, kjer ni treba gledati na uro, dobra knjiga ali film, predstava. Vse to, kar je za številne normalen dogodek dneva, lahko meni pomeni privilegij.
 

Z rojstnodnevnimi darili kot otrok niste bili zadovoljni. Pa danes? Kaj bi si podarili sami?

Podaril bi si dobro fizično in miselno moč, več prostih dni, dobro družbo in pokvarjen telefon.